OLD!!!! Dokiai Blog

V garderobi Dokiai-ja se vname marsikateri pogovor, ki bi bil vreden zapisa in širše debate. Tukaj je moja refleksija enega izmed njih. Osebe bodo anonimne. Ampak tako veliko nas pa spet ni :) Da si boste lažje predstavljali pogovor iz garderobe, je bila podana trditev, da se na treningih premalo švica, da je mnogokrat preveč besed in premalo akcije. Na drugi strani je oseba B ugovarjala, da švicanje brez jasnih navodil in upoštevanja nekega cilja, ki ni švicanje, nima nobenega smisla in če človek želi švicati, naj gre raje v fitness, plavati, na aerobiko itd. Oseba A je potem poskušala dati primer iz tujine, kako se na seminarjih določenih mojstrov veliko dela in veliko švica, na drugih pa precej manj dela, veliko več govori in manj švica. Oseba A zato preferira mojstre prvega kova. Oseba B doda, da bo to stvar osebne preference, ampak dejstvo, da je nekdo nekaj dosegel s švicanjem, še ne pomeni, da ista stvar ni dosegljiva z usmerjenim treningom, ki vključuje spoznanja tega, ki je d...

Aikido je borilna veščina. Namen borilnih veščin je bil dejanski spopad, uničenje sovražnika in preživetje. Borilne veščine imajo predvsem praktično vrednost. Ampak kje je ta vrednost sedaj? Proti komu se borimo in v kateri vojni, kdo je naš sovražnik in kakšno orožje uporablja? Aikido športnik Vprašanja, ki sem jih izpostavil, nakazujejo jasen odgovor, praktične vrednosti borilne veščine v današnjem svetu ne moremo iskati v njihovem izvoru. Nihče ne hodi okrog z dolgimi meči (čeprav imamo tragičen primer iz Maribora), vojne spremljamo samo po CNN in sovražnikom lomimo glave samo preko varnega udobja dnevne sobe in igralnih konzol. Zato je prvi cilj učenja aikida razvoj športnika. Visoka stopnja intenzivnosti treningov, grajenje lastnega telesa, spoznavanje možnosti gibanja, ki ga ponuja človeško telo je prvi cilj, ki ga lahko Aikido ponudi in se pri tem ne razlikuje od ostalih športov, dodana vrednost pa je razvoj celostne motorike in povezava med umom in telesom. Tukaj izstopa modern...

Živimo v svetu, ki posamezniku dopušča veliko možnosti svojih interpretacij realnosti. Prav je postalo to, kar se nam zdi prav. Zato je vedno več posameznikov, ki popolnoma izgubijo stik z realnostjo. To gre na dva načina. Ali si svet omejijo na poznano in najdejo v tem svojevrstno varnost (tradicionalni pogled) ali pa vsako stvar interpretirajo le iz svojega gledišča. V tej ciljni skupini je največji bum doživel „new age“ v vseh svojih oblikah. Kako bi človek vedel, ali dela aikido izvaja pravilno ali nepravilno? Obstaja cela vrsta knjig in napotkov, kako vaditi aikido, približno toliko kot je učiteljev, toliko je napotkov. Ker poznam tako malo mojstrov aikida, sem seveda omejen na znanje, ki ga predstavljajo oni. Torej, kateri aikido je pravi? Najbolj zabaven odgovor je – pravi aikido je tisti, ki deluje. Kaj pa aikido „dela“? Mora delati tehnika ikyo? In kako vedeti, če dela, če te nobeden ne napade? Ta odgovor je, kolikor je nedvomno resničen, neuporaben. Če obrnem drugače, to...

"Bom grmovje posekal, travice požel, bom naredil stezice, kjer so včasih bile. " Če ne drugače, pa z ognjem! Pot? Cesta? Avtocesta? Temeljna definicija postmodernega časa je zajeta v prispodobi vrta s potmi, ki se cepijo. Vse so enako pomembne in nobena ni pomembna. Vse vodijo povsod in nobena ne vodi nikamor. V starih časih je bila pot bojevnika. Bila je težka, a bila je ena in ni bilo izbire. Nisi mogel na pol, niti nisi znal na pol. Odločil si se za smrt. Premagal si smrt že z odločitvijo, da stopiš na pot. In ko si bil na poti, si lahko šel samo naprej, proti cilju in cilj je bil nič. Izničenje, smrt. Popolnoma nedoumljivo in nerazumljivo za naš razum. Nemogoče. Živimo v času, ki zanika smrt, pretvarjamo se, da smrti ni. Ker se tako močno pretvarjamo, sklepam, da je strah pred smrtjo najmočnejši v zgodovini. Več imaš, več izgubiš. Poti je neskončno, vedno izberemo tisto, ki vodi čim dlje od smrti. Ampak, ker jih je mnogo, poti, je vsaka naša odločitev prazna. Pot j...